Danes je 1.11.2024

Input:

Aktualna vprašanja o bonitetah

23.10.2019, , Vir: Verlag DashöferČas branja: 33 minut

Vsebino celotne on-line klepetalnice v pdf obliki si lahko naložite tukaj.

Poslovnemu partnerju plačamo prenočišče v okviru organiziranega sejma. Kako to obračunamo z davčnega vidika?

Kot je razvidno iz vašega vprašanja, gre za plačilo poslovnemu partnerju, torej v navedenem primeru ni govora o boniteti - boniteta namreč nastane zgolj v razmerju delodajalec - delojemalec. Kadar pa podjetje plača nočitev poslovnemu partnerju kot fizični osebi, ste tej osebi nekaj podarili, torej je nastala pri poslovnemu partnerju korist, zato se tako prejeta korist (dohodek) obdavči po določilih ZDoh-2. Pri tem je treba tudi preveriti, ali je plačilo nočitve edini dohodek, ki ga ta oseba prejme in se posledično po ZDoh-2 obravnava kot drug dohodek, ali pa dohodek deli usodo obdavčitve drugih prejemkov po pogodbi, ki/če jo ima podjetje sklenjeno s tem poslovnim partnerjem (fizično osebo). Če se plačilo nočitve obravnava kot drug dohodek po ZDoh-2, ste zaradi 'izplačila' tega dohodka poslovnemu partnerju dolžni obračunati davčni odtegljaj po 25-odstotni stopnji (pri tem je treba upoštevati pravila o obrutenju, če fizična oseba ne prejme drugih dohodkov v denarju, da bi bil lahko iz tega naslova plačan davčni odtegljaj). Podjetje je dolžno predložiti obračun opravljenih davčnih odtegljajev – REK-2 na dan izplačila dohodka poslovnemu partnerju (ko je bila opravljena nočitev). Davčnega odtegljaja ni treba obračunati in plačati le v primeru, če vrednost darila ne preseže 42 EUR, kar pa v vašem primeru, ko gre za plačilo nočitve, verjetno bo. Pri tem pa se strošek nočitve v skladu z določbami ZDDPO-2 obravnava kot strošek reprezentance in je za davčne namene priznan v višini 50 %.

Na kakšen način priti do primerljive tržne cene pri zagotovitvi stanovanja kot podlage za obračun bonitete, če je stanovanje zagotovljeno brezplačno? Ali je informativni podatek s strani nepremičninske agencije o povprečni najemniški ceni zadostna podlaga?

Vrednost bonitete v primeru zagotovitve nastanitve zaposlenemu se določi na podlagi splošnega pravila vrednotenja bonitet. Znesek bonitete se praviloma določa na podlagi primerljive tržne cene. Če primerljive tržne cene ni mogoče določiti, pa se znesek bonitete določi na podlagi stroška, ki je nastal pri delodajalcu v zvezi z zagotavljanjem bonitete, če ni z zakonom drugače določeno. V zvezi z zagotavljanjem nastanitve ZDoh-2 še dodatno določa, da če delodajalec delojemalcu zagotovi nastanitev in vrednosti bonitete za nastanitev ni mogoče določiti v višini tržne vrednosti ali v višini stroškov delodajalca, se vrednost bonitete določi mesečno v višini 0,6 % tržne vrednosti premoženja, s katerim se zagotavlja nastanitev delojemalca, na dan obračuna bonitete. Pri uporabi informativnih podatkov za namen določanja primerljive tržne cene najema bodite pozorni, da so cene najema določene v primerljivih okoliščinah (lokacija, starost, velikost, oprema, itd.), saj lahko glede na dejstva in okoliščine precej nihajo. Tak način vrednotenja se praviloma uporabi, ko ima podjetje nepremičnino v lasti. Če ni mogoče zagotoviti primerljive tržne cene najema, se lahko uporabi posebna določba - torej se vrednost določi v višini 0,6 % tržne vrednosti premoženja, pri čemer morate zopet paziti pri določanju tržne vrednosti nepremičnine. Če ima podjetje stanovanje v najemu, pa se za vrednotenje bonitete običajno uporabi kar strošek, ki delodajalcu nastane v zvezi z zagotavljanjem bonitete - torej v tem primeru strošek najema.

Podjetje bo plačalo stroške enoletnega izobraževanja zaposlenemu. Izobraževanje bi bilo povezano z dejavnostjo družbe. Zanima nas, ali to zaposlenemu predstavlja boniteto in če bo to za podjetje davčno priznan strošek?

Skladno s 5. točko prvega odstavka 39. člena ZDoh-2 se stroški izobraževanja delojemalca ali njegovega družinskega člana štejejo za boniteto. Ob tem je treba upoštevati tudi 2. točko tretjega odstavka 39. člena ZDoh-2, ki določa, da se plačila delodajalca za dopolnilno izobraževanje in usposabljanja, ki so v zvezi s poslovanjem delodajalca, ne štejejo za boniteto. Skladno z navedenimi določbami torej za boniteto veljajo plačila delodajalca za izobraževanje delojemalca, ki ni v zvezi s poslovanjem delodajalca oziroma ni v skladu s potrebami delovnega procesa in ni opravljeno zaradi ohranitve oziroma širitve sposobnosti za delo na delovnem mestu in ohranitve zaposlitve. Menim torej, da ne zadostuje zgolj dejstvo, da je izobraževanje povezano z dejavnostjo družbe, temveč morajo kriteriji za presojo upravičevati potrebo podjetja po takem izobraževanju. Z vidika obdavčitve z davkom od dohodkov pravnih oseb je treba upoštevati splošne določbe ZDDPO-2, ki v 29. členu določa, da se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, obdavčenih po tem zakonu. Če gre v obravnavanem primeru za strošek, ki je nastal v okviru izobraževanja, ki je povezano s poslovanjem družbe (je neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti oziroma pomeni doprinos k delovnemu procesu, kar se bo posledično odražalo v povečanju prihodkov zavezanca), menim, da je strošek izobraževanja mogoče obravnavati kot davčno priznan odhodek. Tudi v primeru, da zaposlenemu obračunate boniteto, lahko stroške zagotavljanja bonitete obravnavate kot davčno priznane odhodke.

Podjetje bo zaposlenim krilo zavarovalno premijo "specialisti plus", ki znaša manj kot 15 EUR mesečno na zaposlenega. Kakšne so davčne implikacije (DDPO in dohodnina) v podjetju?

V skladu s 6. točko drugega odstavka 39. člena ZDoh-2 se za boniteto štejejo zavarovalne premije in podobna plačila, ki jih za delojemalca plačuje delodajalec. Pri določanju davčne obravnave tovrstnih plačil je tako pomembno, kdo je upravičenec do zavarovalne vsote po zavarovalni polici. Če zavarovalna vsota pripada delodajalcu, menim, da to ni boniteta v smislu ZDoh-2. Če pa zavarovalna vsota pripada zaposlenemu, se takšno plačilo zavarovalne premije šteje za boniteto. Za vrednotenje bonitete pri plačilu zavarovalne premije ni določenih posebnih pravil, zato zanje veljajo splošna pravila iz prvega odstavka 43. člena ZDoh-2, torej se boniteta vrednoti na podlagi primerljive tržne cene oziroma stroška, ki je nastal pri delodajalcu v zvezi z nudenjem bonitete. V skladu z določbami ZDDPO-2 pa so stroški bonitet, ki so obdavčeni po zakonu o dohodnini v celoti davčno priznan odhodek. Pri tem menim, da ni mogoče koristiti oprostitev, ki jih predvideva zakon. V sklopu prve navedene izjeme so predvidene ugodnosti manjših vrednosti, ki jih delodajalec zagotavlja vsem delojemalcem pod enakimi pogoji (1. točka tretjega odstavka 39. člena ZDoh-2) in pri