Sodišče: Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek: Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI: ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.187.2018
Evidenčna številka: VDS00011978
Datum odločbe: 22.03.2018
Opravilna številka II.stopnje:
Področje: DELOVNO PRAVO
Institut: izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
GorJedro
Tožnici (bolničarka negovalka in srednja medicinska sestra v domu za starejše) sta bili neupravičeno odsotni z delovnega mesta (prva tožnica 1 uro in 30 minut ter druga tožnica 1 uro in 14 minut). Ta čas nista bili dosegljivi varovancem oziroma nista bili v prostorih, od koder bi lahko nadzorovali varovance in zaznali njihovo potrebo po pomoči (neposredno, prek posnetkov kamer ali zvoncev). S svojim ravnanjem sta huje kršili svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
GorIzrek
I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
II. Tožnici sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe.
GorObrazložitev
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, trajanje delovnega razmerja, sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter reparacijo in plačilo denarnega povračila (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek druge tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).
2. Zoper sodbo (njeni I. in III. točko) vlaga pritožbo prva tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Zatrjuje zmotno uporabo 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Nasprotuje stališču, da je 1,5 urna odsotnost (z odmorom za malico) z običajnega kraja dela tako huda kršitev, da utemeljuje izredno odpoved. Navaja, da so delavci tožene stranke tudi v času vsakonočnih obhodov več kot dve uri odsotni iz sestrske sobe v 1. nadstropju, v kateri so nameščene kamere in zvonec, tako da tudi v tem času nimajo nadzora nad vsemi varovanci toženke. Pove, da bi se tudi v tem času lahko zgodila katera izmed nesreč oziroma nevarnosti, ki naj bi jim bili izpostavljeni varovanci toženke zaradi njenega ravnanja. Meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do njenih trditev, da tudi če bi bila v prostorih toženke, ne bi mogla zaznati vseh potreb varovancev, saj to fizično ni mogoče, zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po njenem mnenju bi sodišče prve stopnje moralo presojati dejstva, da ji njena neposredno nadrejena (druga tožnica) ni odredila dodatnega dela, da je ni opozorila, da mora biti v času malice v 1. nadstropju, temveč ji je dovolila, da se nahaja zunaj stavbe, neposredno ob varovanem oddelku toženke, ker so delavke v tem času koristile odmor za malico, ni bilo zaznati nobene posebne nevarnosti med varovanci, je bil predhodno opravljen obhod in v vmesnem času še obhod druge tožnice in ker je šlo za vročo poletno noč. Meni, da je presoja, ali se sme prva tožnica nahajati zunaj stavbe tožene stranke, v prvi vrsti na njeni nadrejeni, ki je to dopustila. Ker se sodišče prve stopnje o tem ni izreklo, zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje ugotovitvi, da tožnica s prostora, kjer je bila v spornem času, ne bi mogla nadzorovati celotnega oddelka, saj bi lahko slišala dogajanje, zvonec in klice iz posameznih sob oziroma vsaj dela oddelka, do 1. nadstropja pa bi lahko prišla v minuti ali dveh. V zvezi s tem se sklicuje na izpovedi prič in tožnic. Meni, da ji ni mogoče očitati, da je ni bilo na delovnem mestu, niti, da ni imela nadzora nad oddelkom. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi s tem, saj sodišče prve stopnje ni navedlo, na podlagi katerega dokaza je ugotovilo, da prva tožnica ne bi mogla videti in slišati prošenj za pomoč varovancev toženke. Zaradi kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP zatrjuje kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega pa meni, da je zmotna ugotovitev, da bi morala imeti pod nadzorom popolnoma vse dele svojega oddelka, torej celotna tri nadstropja, saj to ni bila njena delovna naloga. Sklicuje se na izpovedi prič, da kamere ne zajemajo celotnega področja tožene stranke, tako da ne bi mogla imeti pod nadzorom celotnega oddelka, tudi če bi se nahajala v prvem nadstropju in spremljala kamere. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj mora imeti popoln nadzor nad celotnim oddelkom, ko je na malici, v času obhodov pa ne. Poudarja, da je obveznost tožene stranke, da zagotovi celovit in neprestan nadzor svojih varovancev tudi v nočni izmeni, za kar bi morala zagotoviti fizična in tehnična sredstva, če ne pa nosi odgovornost, če se varovancem kaj dogodi. Stanje povečane nevarnosti za varovance je po njenem mnenju ustvarila toženka (kamere ne pokrivajo vseh prostorov, nima zaposlenega, ki bi ves čas spremljal monitorje, zvonce in luči, tudi v času obhodov). Ne zanika svoje dolžnosti biti ves čas pozorna in v pripravljenosti pomagati varovancem toženke, vendar navaja, da ni mogla zagotavljati celovitega nadzora nad vsemi varovanci hkrati in to ves čas svojega delovnika. Nasprotuje ugotovitvi o njenem naklepnem ali hudo malomarnem ravnanju, saj nobeden od varovancev ni bil ogrožen, ni prejela dodatnih navodil nadrejene, bila je na območju tožene stranke in bi lahko zaznala morebitne potrebe varovancev po nujni pomoči, do njih bi lahko prišla v največ dveh minutah, vmesni obhod pa je opravila druga tožnica. Nasprotuje navedbam toženke, da lahko zaradi opustitve nadzora varovancev…
